Aleš Praprotnik

Avtor

Moja zgodba

Dvomi o cepljenju so se mi porajali že v srednji šoli, vendar pa cepivom resnično nisem več zaupal po tem, ko sem na prelomu tisočletja prebral knjigo osteopata Leona Chaitowa: Cepljenje in imunizacija: nevarnosti, zablode in alternative (Dejstva, ki bi jih morali poznati vsi starši). V knjigi sem naletel na šokantne trditve kot so: »Cepiva povzročajo nenadno smrt dojenčka v zibki.«, »Cepiva povzročajo nevrološke okvare.«, »Cepiva morda povzročajo raka in multiplo sklerozo.« »Vzrok za pojav AIDS-a so morda cepiva.«, idr. 

Napisanemu v knjigi sem verjel, zato zdravilom in farmacevtski industriji nisem več zaupal. Postal sem nasprotnik cepljenja (t. i. proticepilec). Še več, postal sem prepričan, da farmacevtska industrija v povezavi s političnimi elitami (in drugimi elitami v senci) namerno zastruplja prebivalstvo. ‘Resnično ozadje’ sem ‘raziskoval’ po spletnih straneh, ki so širile teorije zarot (denimo Infowars, Davidicke in Naturalnews).

Novoodkrite ‘resnice’ sem navdušeno delil s prijatelji in družino, saj sem menil, da morajo tudi sami ‘spregledati’ in se ‘zbuditi’. Prijatelje sem prepričeval, naj svojih otrok ne cepijo, ker naj bi bila cepiva nevarna, saj naj bi med drugim vsebovala veliko zdravju škodljivih sestavin. Moja elektronska sporočila so izgledala nekako takole:

Vendar samih informacij, tako glede cepiv kot tudi alternativnih zdravljenj bolezni, o katerih sem bral, nisem šel natančno preverjati, saj so se mi zdele razlage na ‘alternativnih’ konspirativnih straneh (in v nekaj knjigah nasprotnikov cepljenja) jasne, logične in verjetne. Nisem jih natančno in kritično preverjal, pa vendar sem se čutil dovolj kompetentnega in načitanega, da druge (občasno tudi zdravnike) samozavestno poučujem o teh temah.

Prišlo je leto 2012, ko sem se sredi finančne krize poglobil v raziskovanje finančnega sistema in o tem izdal tudi knjigo (DENAR – Nedolžna prevara?). Za kakovostno in čim bolj uravnoteženo besedilo sem moral predelati in preveriti različne vire. Za takšno nalogo samo alternativne konspirativne spletne strani niso zadoščale. Sčasoma sem zato opustil obiskovanje tovrstnih spletnih strani, moj pogled na cepiva pa se je tudi na podlagi pogovorov s prijatelji in novih infomacij o cepivih postopoma mehčal. Nisem bil več njihov zagrizeni nasprotnik, po drugi strani pa cepljenja tudi nisem zares podpiral. Kako to, da sem začel pisati to besedilo?

Aprila 2018 sem na enem izmed družbenih omrežij zasledil objavo članka dr. Marka Pokorna iz časnika Delo: Sem od mame in očija, ne od države, pospremljeno s komentarjem, da znani slovenski pediater staršem grozi z odvzemom otrok, če jih nočejo cepiti. Članek ne napeljuje na odvzem otrok, kar sem v komentarjih tudi omenil. To pa je sprožilo buren odziv nasprotnikov cepljenja, ki so mi očitali, da ne vem ničesar o nevarnostih in ’temni zgodbi’ cepiv. Zato sem jih prosil, naj mi pošljejo svoje vire, da jih pogledam.

Za razliko od mojega prvega stika s takšnimi gradivi sem se tokrat trdno odločil, da temeljito in kritično preverim vse trditve in vire, iz katerih nasprotniki cepljenja črpajo svoja prepričanja o domnevni nevarnosti (in nepotrebnosti) cepiv.

Poglobljeno preverjanje in raziskovanje je trajalo več kot 6 let, rezultat pa je (strokovno pregledana) knjiga na 736 straneh, ki vsebuje okoli 1400 različnih virov. Izkaže se, da je zgodba malo drugačna, kot nam jo želijo prikazati nasprotniki cepljenja.

Področje cepljenja je zelo kompleksno, a obenem fascinantno. Vabim vas, da se mi pridružite pri njegovem raziskovanju.